Nagovor predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza ob dvajseti obletnici genocida v Srebrenici
Spoštovane državljanke in državljani,
cenjene kolegice poslanke in kolegi poslanci,
tekom bogate in raznovrstne zgodovine naše civilizacije je simbolika cvetov vztrajno spremljala človeka na domala slehernem koraku njegovega vsakdana in tako ostaja še danes. Takšni in drugačni cvetovi zaznamujejo najbolj radostne kot tudi najbolj tragične dogodke našega življenja; od rojstva, velikih in manjših življenjskih prelomnic, pa vse do slovesa naših najdražjih in nas samih.
V Državni zbor je danes prispel poseben cvet – Potujoči cvet Srebrenice. Ta s svojo navzočnostjo med nas prinaša bridko, a upanje vzbujajoče sporočilo. Na eni strani nas spominja in opominja na več kot 8000 nedolžnih življenj, predvsem muslimanskih dečkov in mož, ki so bila pred 20 leti nasilno končana v brutalnem in skrbno načrtovanem genocidu, ki danes predstavlja najhujšo morijo na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne. Opominja nas tudi, da smo se po grozotah holokavsta ter Lemkinovih – sicer uspešnih – prizadevanjih za nastanek danes univerzalno sprejete Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida naučili premalo. Spomin na žrtve iz Srebrenice tako v nas vedno znova odkriva tiste najbolj mračne in sprevržene kotičke človeške zavesti, v katerih se izgubi občutek pripadnosti enemu – enotnemu in nedeljivemu – človeštvu. Genocid namreč ne predstavlja neposrednega napada le na njegove žrtve, temveč na vsakega izmed nas; zanemariti in ubiti človečnost v nekom pomeni zanikati obstoj temeljev naše civilizacije. Sleherni v nebo vzpenjajoči se nagrobni kamen v Potočarih zato predstavlja ne le spomin na tragično preminule, marveč tudi poraz človeštva v odnosu do zavezanosti k temeljem naše skupne širše moralne skupnosti.
A iz zelene sredice cveta Srebrenica veje tudi sporočilo upanja; upanja v svetlejšo prihodnost, ki temelji na priznanju in obsodbi zakrivljenih hudodelstev, na dostojnem odnosu do žrtev in ohranjanju spomina na njih, na odpovedi kolektivizacije krivde, privedbi odgovornih pred roko pravice ter, ne nazadnje, tudi na simboličnem, a iskrenem odpuščanju. Tako preživeli in sorodniki žrtev kot tudi krvniki slednjih so velik del te trnove poti že prehodili, del nje pa se še vedno vzpenja pred njimi. Sami si verjetno ne moremo niti predstavljati gorja in bridkosti, ki preživele in sorodnike žrtev pestita že dve desetletji. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da osmislimo narativ pravičnosti za žrtve, da spravimo občutke bolečine in neizogibnega spomina, da se prisilimo razumeti, kako je, če te pozabijo, zamolčijo in zlomijo človeka v tebi. Zgolj takrat bomo lahko iskreno izrazili solidarnost s tistimi, ki v teh dneh ponovno žalujejo za preminulimi v srebreniškem genocidu. Solidarnost je upanje.
Spoštovani,
Srebrenica ostaja velik črn madež naših generacij – madež, ki nas nazorno opozarja na prelomljene obljube ob koncu druge svetovne vojne ter na najhujše napake in pomanjkljivosti politično ohromele, a vendarle ne nemočne mednarodne skupnosti. Evropski parlament tako danes sprejema že tretjo resolucijo ob obeležitvi tragičnih dogodkov v Srebrenici. Temu izrazu sočutja in solidarnosti se v imenu Državnega zbora Republike Slovenije pridružujem tudi sam.
Dovolite mi, da zaključim s pomenljivimi mislimi nemškega pesnika Bertolta Brechta:
»Ko je bilo prvič sporočeno, da so naše prijatelje razmesarili, se je zgodil krik groze. Potem so jih razmesarili sto. A ko jih je bilo razmesarjenih tisoč in moriji ni bilo videti konca, se je razprostrla prevleka tišine. Ko prične zlo padati kot dež, nihče ne zakriči ‘dovolj!’. Ko se zločini prično kopičiti, postanejo nevidni. Ko trpljenje postane neznosno, se krikov več ne sliši.«
Danes skrbimo zato, da krikov srebreniške groze nikoli ne pozabimo ter da jih tišina nikoli ne prekrije. Zato vas vljudno vabim, da danes v preddverju velike dvorane v spominsko knjigo ob Potujočem cvetu Srebrenice zapišete svoje misli.
Spoštovani,
poklonimo se spominu na žrtve Srebrenice z minuto molka.
