Nagovor predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza ob obeležitvi Mednarodnega dne ozaveščanja o nevarnosti min

Velja govorjena beseda.

Nagovor predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza ob obeležitvi Mednarodnega dne ozaveščanja o nevarnosti min
Ljubljana, 2. april 2015

Vaše ekscelence,
cenjeni gostje,

povabilo na letošnjo obeležitev Mednarodnega dne ozaveščanja o nevarnosti min sem sprejel z velikim zadovoljstvom, ob zavedanju, da Republika Slovenija še vedno gosti eno najpomembnejših organizacij na področju razminiranja in pomoči žrtvam min. A hkrati nisem mogel mimo tega, da me ob tem, ko sem v okviru globalne kampanje tudi sam »posodil nogo«, ne bi prevzelo bridko spoznanje, da eno najbolj krutih in nehumanih orožij v zgodovini človeštva še vedno kroji usodo premnogim posameznikom, družinam in skupnostim.

Načeloma velja, da se vojne in konflikti končajo takrat, ko sprte strani odložijo orožje. A s protipehotnimi minami temu žal ni tako. Te predstavljajo tiho in skrito zapuščino oboroženih spopadov, ki družbe ustrahuje še desetletja po tem, ko je orožje že obmolknilo. Podatki o razširjenosti uporabe min in njihovih žrtvah so grozoviti in nadvse zaskrbljujoči. Čeprav točnega števila ne poznamo, strokovnjaki in raziskovalci ocenjujejo, da se danes širom sveta še vedno nahaja približno 110 milijonov neodkritih protipehotnih min, ki vsakih dvajset minut vzmejo ali pa usodno zaznamujejo novo življenje. V tridesetih najbolj ogroženih državah s skorajda vseh svetovnih kontinentov so tako v zadnjih petnajstih letih minske eksplozije zahtevale več kot 60.000 žrtev, pri čemer se je več kot četrtina incidentov končala s smrtnim izidom. Še bolj pretresljiv je podatek, da skoraj tri četrtine žrtev predstavljajo nedolžni civilisti, med katerimi je kar polovica otrok. Vse to priča, da naša naloga še ni končana in naše poslanstvo ne izpolnjeno.

Uporaba protipehotnih min je v mednarodni skupnosti, ki se je zavezala k spoštovanju temeljnih človekovih pravic in njegovega dostojanstva, izjemno sporna. Z nastankom mednarodnih organizacij, kot so tiste, združene v Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca, z napori pionirjev vojnega humanitarizma, kot sta bila Henri Dunant in Florence Nightingale, ter z razvojem korpusa pravil mednarodnega humanitarnega prava je moralna skupnost človeštva sklenila, da vojna posameznikom ne sme prizadejati nepotrebnih bolečin in trpljenja. A kljub temu so z drugo svetovno vojno svet množično uzrle protipehotne mine – orožje, ki svojih žrtev ne izbira: naj bo to vojak, ki prečka sovražnikovo ozemlje, ali pa mati in hči, ki se bosta v boju za preživetje že jutri znova podali na kamboška riževa polja. In prav ta »slepota« min je tista, ki svojo nedolžno žrtev razčloveči. Zaradi tega moramo končati z zavajajočo politično korektno govorico. Mine ne »onesposobijo«. Mine raztrgajo, pohabljajo in ubijajo.

Danes si nihče ne more zatiskati oči pred dejstvom, da protipehotne mine že zdavnaj niso več orodje konvencionalnega vojskovanja. Po koncu druge svetovne vojne ter zlasti ob koncu 20. stoletja so se bojna polja preselila znotraj državnih meja, notranji konflikti pa so s tem postali ena največjih neposrednih groženj človekovi varnosti. V teh konfliktih mine ne predstavljajo vojaškega orožja, temveč orožje strahu – strahu, ki posameznike in skupnosti nadzoruje in zaznamuje, vznemirja njihove strasti in preprečuje vzpostavljanje trajnega miru.

Spoštovani,

posledice uporabe orožja, na nevarnost katerega opozarjamo danes, so enako grozljive kot orožje samo. Protipehotne mine predstavljajo hudo, velikokrat nepremostljivo oviro razvoju post-konfliktnih družb, ki se po umiritvi sovražnosti soočajo z novim bojem, tokrat ekonomsko-socialnim. Minske eksplozije, kot vojna zapuščina, v življenja družin in skupnosti prinašajo vedno nove tragedije in razvnemajo stare zamere, velik delež prizadetega prebivalstva pritiska na že tako šibke zdravstvene sisteme, ovirana in omejena je dostava humanitarne in razvojne pomoči, prizadeta je kmetijska in industrijska proizvodnja in še bi lahko naštevali. Povojna Angola bi se demokratizirala hitreje, če njeni prebivalci na poti na volišča ne bi – dobesedno – stopali na mine. Prebivalci Somalije, Sudana in Etiopije bi lažje dostopali do življenjsko potrebnih virov pitne vode, če ti ne bi bili minirani. In afganistanska rodovitna polja bi lahko bila izkoriščena v dvakrat večjem obsegu, če na mnogih ne bi prežala zahrbtna nevarnost. Z drugimi besedami, uporaba protipehotnih min naredi okrevanje prizadetih družb naporno in močno oteženo, nadaljevanje normalnega vsakdana pa praktično nemogoče. Iz teh razlogov moramo argumente o domnevni vojaški nujnosti uporabe min odločno zavrniti – ker nam tako veli naša vest in ker lahko zgolj tako izkažemo našo odgovornost do sočloveka, človeštva in človečnosti.

Krivično bi bilo, če ne bi izpostavil, da smo prve korake k izvrševanju tovrstne odgovornosti, vsaj na normativni ravni, že storili. Leta 1999 je v veljavo stopila tako imenovana Ottawska konvencija, ki je prepovedala uporabo, kopičenje, proizvodnjo in prenos protipehotnih min. Konvencija, ki ima danes kar 163 pogodbenic, velja za eno najhitreje uveljavljenih mednarodnih pogodb, kar zagotovo priča o zavedanju velike večine mednarodne skupnosti o resnosti problema, ki ga naslavlja. A vendarle lahko z razočaranjem ugotavljamo, da med tistimi državami, ki h Konvenciji še niso pristopile, najdemo tudi tri stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov – države, ki bi zaradi svojega pomembnega in privilegiranega položaja drugim morale postavljati zgled na področju zagotavljanja mednarodnega miru in krepitve človekove varnosti. Prepričan sem, da si vsi, ki smo se danes zbrali, želimo, da bi Konvencija čim prej doživela univerzalno ratifikacijo.

Spoštovani,

Ottawska konvencija je nastala v tesnem sodelovanju med globalnimi civilnodružbenimi in državnimi akterji, zato mi dovolite, da svoj nagovor zaključim z besedami Nobelovega nagrajenca in vodje Mednarodne kampanje za prepoved protipehotnih min Jodya Williamsa: »Da bi živeli v varnem svetu, moramo stkati novo partnerstvo za človekovo varnost. Vlade in civilna družba morajo sodelovati z namenom, da človekovo varnost vzpostavijo kot realno alternativo vojni in militarizmu«. Williamsove besede kličejo po močni politični volji in skupni odgovornosti za dosego plemenitega humanitarnega cilja. Današnji gostitelj, ITF, Ustanova za krepitev človekove varnosti, je zgleden primer tega, da takšna volja obstaja in da lahko pripelje do izjemnih rezultatov. Naše in vaše poslanstvo pa bo doseženo takrat, ko bodo metafore, kot je »stopiti na mino«, postale stvar preteklosti in dokončno izginile iz naših besednjakov. Pot do tja je dolga, a po njej stopamo drzno in pogumno.

Hvala za pozornost.